Slovensko javnost obveščamo, da je problem pomanjkanja medicinskih sester v državi v vseh okoljih alarmanten in ogroža varnost pacientov in zaposlenih.

Ne gre za akutno pomanjkanje le v osrednji ustanovi v Univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana, pomanjkanje je enako ali še bolj izrazito tudi v vseh drugih regijskih bolnišnicah, kakor tudi v drugem Univerzitetnem kliničnem centru (Maribor).

Podpiramo prizadevanja ljubljanskih kolegic in kolegov in se jim pridružujemo v njihovem apelu k ureditvi težkih razmer. Razmere tako v bolnišnicah kot drugod (npr. domovi starostnikov) so kritične in zahtevajo takojšnje ukrepanje. V tem trenutku smo daleč od minimalnih kadrovskih pogojev za varno delo.

Varčevanje na račun zdravstvene nege je žal stalnica. Po uvedbi ZUJF – a pa je varčevanje na medicinskih sestrah in s tem na varnosti bolnikov preseglo vse meje. Rezerv ni, prav tako ni poguma, da bi odkrito in javno spregovorili o svojih stiskah, saj so ustrahovanja, naj bomo tiho in delamo, postala praksa.

»Delamo izčrpani, ne moremo izkoristiti prostih dni po oddelanih vikendih in praznikih, vse pogosteje se dogaja, da delamo izven vseh zakonskih meja«, preko sindikalnih zastopnikov sporočajo medicinske sestre iz različnih okolij iz vse države.

»V mesecu februarju letošnjega leta imamo v povprečju od 10 do 25 dni lanskega dopusta, ki ga nismo uspeli izkoristiti, na delo prihajamo bolni tudi zaradi solidarnosti do kolegic in kolegov. Delamo za dva, tri, tudi več odsotnih na posamezni oddelek, ki jih delodajalci ne nadomestijo. Nenadomeščeni ostajajo tudi po več mesecev, celo let. Zgodi se, da kolegica, ki gre v bolniški stalež ali porodniško, ostane nenadomeščena do vrnitve. Ta praksa je ponekod obstajala že pred uvedbo ZUJF – a. Tudi invalidne kolegice in kolegi, ki so v bolniškem staležu, se ne nadomeščajo«.

Ob mnenju odločevalcev, da so kadrovski normativi zgolj priporočilo, smo zgroženi. Predpisani kadrovski normativi morajo biti obveznost, ki jo management zavodov mora upoštevati, in ne zgolj priporočilo. Glede na število zaposlenih in razmere, v kakršnih delujemo, je delo medicinskih sester odgovorno in učinkovito organizirano; če temu ne bi bilo tako, bi se sistem že zdavnaj zrušil. Vse, celo nekatere nekdanje države Jugoslavije, so področje uspele urediti normativno, zlasti z lastno zakonodajo za področje zdravstvene nege - brez nekorektnih razprav, razen Slovenije.

Pacienti vsak dan, skupaj z nami, doživljajo tragiko slovenskega zdravstva. Naj se jim ob tem zahvalimo za visoko stopnjo zaupanja, saj nas že več let postavljajo na prestižno drugo mesto po zaupanju v naš poklic (skupaj s piloti), takoj za gasilci.

Ocenjujemo, da si politika, po zavodih pa ustrezne službe in drugi odgovorni, zavestno zatiskajo oči in o problemih ne spregovorijo niti javno niti konkretno, s tem pa dopuščajo, da se še naprej varčuje preko vseh sprejemljivih meja.

Ministrico za zdravje Milojko Kolar Celarc prosimo, izčrpani in na robu obupa, da korektno in razumno pristopi k reševanju naših problemov in znova povrne zaupanje v zdravstveni sistem. Prosimo tudi predsednika vlade dr. Mira Cerarja, ki je zagovornik moralno etičnih načel v slovenski družbi, da nas podpre in sprejme naša iskrena prizadevanja za ureditev razmer v zdravstveni negi in varnost bolnikov, v dobrobit vseh prebivalcev Republike Slovenije. Enako prosimo vse druge odgovorne.

Ponujamo svoje znanje, predloge za izhod iz krize in za optimizacijo zdravstva. In, prosimo, ne varčujte na medicinskih sestrah, saj s tem neposredno varčujete na pacientih, na življenjih ljudi. Preverite, kako svoje delo opravljamo v bolnišnicah, domovih za ostarele in drugje, koliko nas je, koliko je bilo npr. v zadnjem letu zaposlenih zdravnikov in koliko medicinskih sester. In, prosimo, izračunajte korektno razmerje zdravnik: medicinska sestra, upoštevajoč EU direktive za to področje. Preverite, kako smo razporejeni dopoldan, popoldan, ponoči, ob sobotah, nedeljah, praznikih, za koliko pacientov skrbimo, koliko nas je potrebnih, da bi lahko strokovno, varno in etično opravljali svoje delo.

Kako se je lahko dopustilo (in se še dopušča), da na bolniškem oddelku, v popoldanskem in nočnem času ostajata dve medicinski sestri, ki se včasih nadomeščata istočasno celo med posameznimi enotami? Kako lahko dve poskrbita, da bo trideset, ponekod tudi do šestdeset pacientov pravočasno prejelo predpisano terapijo, da bodo opravljene vse predpisane preiskave, da bodo ljudje primerno nahranjeni, negovani? Ponekod se dogaja, da moramo v primeru nujnih sprejemov na oddelkih s pacientom na drugo lokacijo, pacienti na našem oddelku ostajajo brez nadzora medicinske sestre.

Premalo nas je - vseh: tako srednjih kot diplomiranih medicinskih sester. Obseg dela se je enormno povečal za vse. Ko je bilo na TV prikazano delo kolega v sosednji Avstriji, javnosti ni bilo predstavljeno pomembno dejstvo: obseg dela medicinskih sester pri nas je obsežnejši, saj gre, za razliko od Avstrije, tudi za področje jemanja krvi, dajanja zdravil, krvnih in drugih pripravkov ter ostalih terapevtskih aktivnosti pretežno v aktivnosti zdravstvene nege. Ena diplomirana medicinska sestra je v popoldanskem in nočnem času razporejena na dva bolniška oddelka hkrati ali skrbi za oddelek, ki je prostorsko razporejen v več nadstropij oz. delovišč. V domu starostnikov ponekod en zdravstveni tehnik ali celo bolničar skrbi ponoči za 200 – 250 stanovalcev. Ob administrativnih zadolžitvah, ki so delo drugih profilov, se izgubljamo v kaotičnih razmerah, ki nas predstavljajo v nasprotju s tistim, kar v resnici smo: ljudje, ki profesionalno skrbimo za bolne in umirajoče.

Tudi ločnice med ambulantnim in bolnišničnim delom, kar se tiče števila in dela medicinskih sester, mnogokje ni. Dejavnosti še širijo, razvijajo se nove metode, tehnologija hitro napreduje, odpirajo se nove ambulante, brez dodatnih zaposlitev medicinskih sester ne bomo zmogli. Interni predpisi o številu delovnih mest so zastareli, predvideno število že dolgo ne ustreza več resnični dejavnosti, prav tako niso zasedena že obstoječa delovna mesta.

Marsikje delamo v nezavidljivih prostorskih razmerah, bolniške sobe in postelje ne nudijo pacientom osnovnega udobja in zasebnosti; ležijo na posteljah, starih trideset in več let, negujemo jih s premalo pripomočki, ki si jih izposojamo med oddelki, s premalo perila, drugih pripomočkov za delo. Sram nas je pred pacienti in njihovimi bližnjimi. In pred samim seboj, da smo to dopustili.

Delovna zaščitna oprema, kot sta obleka in obutev, sta v večnem pomanjkanju, obutev smo si marsikje primorani kupovati sami, čeprav za to zavodi dobijo denar; gre za osnovni standard zaščite pri delu (predvsem za varnost pacientov, tudi nas samih), da o drugih pripomočkih, ki bi nam olajšali delo, ne govorimo.

Nismo primerljivi niti v lastni državi, med zavodi so velike razlike. Po čem smo torej lahko primerljivi z drugimi državami? Slovenski javnosti in pacientom se opravičujemo, ker ne zmoremo več. Ne pristajamo na t. i. »minimalna kadrovska priporočila«, odgovorne pozivamo k primernim in od stroke izračunanim normativom. Gre za odnos do poklicne skupine medicinskih sester in s tem za odnos do državljanov.

Problem slovenskih medicinskih sester je problem, ki je obstajal že davno pred ZUJF –om, ta je okoliščine le zapeljal izpod nadzora. Iskreno prosimo, da nas podprete v naših prizadevanjih, da sistem ne počepne, spoštovani državljani in državljanke, prebivalci R Slovenije, da bomo lahko svoje delo opravljali tako, kot je potrebno: strokovno, kakovostno, varno, humano. In kot je edino sprejemljivo za vse nas, za vas, vaše otroke, starše, stare starše, sorodnike, prijatelje.

Znamo, le ne zmoremo več!

Združene in enotne slovenske medicinske sestre