Na posvetu so s strokovnimi prispevki sodelovali Katja Matko iz Društva SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja, doc. dr. Vislava Globevnik Velikonja in doc. dr. Miha Lučovnik iz Ginekološke klinike v Ljubljani, asist. mag. Metka Skubic in asist. Tita Stanek Zidarič iz Zdravstvene fakultete v Ljubljani ter dr. Barbara Mihevc Ponikvar iz Nacionalnega inštituta za javno zdravje. Sodelujoči so z različnih strokovnih vidikov pojasnjevali nasilje med nosečnostjo in opozarjali na družbeno prezrtost te problematike, čeprav gre, po podatkih tujih raziskav, za eno najbolj ogrožajočih oblik nasilja nad ženskami.
Raziskava, ki so jo leta 2014 izvedli na Ginekološki kliniki v Ljubljani in je zajela 1269 žensk med bivanjem v porodnišnici neposredno po porodu, je pokazala, da je polovica vseh žensk že doživela neko obliko nasilja do 31. leta; 40% žensk še vedno trpi zaradi posledic nasilja v preteklosti - najbolj zaradi spolnega nasilja; nasilje v preteklosti povečuje tveganje za nasilje v nosečnosti; večino nasilja v nosečnosti izvaja intimni partner, predvsem psihično in fizično nasilje; nasilje se v partnerskem odnosu prične v času nosečnosti v 2%; nasilje se v povprečju v nosečnosti zmanjša; 2% žensk po porodu ocenjuje, da bodo žrtve nasilja že v naslednjem mesecu.
Nasilje v nosečnosti vpliva na reproduktivno zdravje žensk, saj je povezano z večjim številom umetnih in spontanih splavov, poveča se tveganje za prezgodnji porod in zastoj rasti ploda v maternici. Pacientke, ki so bile žrtve nasilja, so tudi slabše ocenile svoje zdravje ter izkušnjo poroda.
Ženske, ki so bile že pred nosečnostjo žrtve nasilja v partnerskem odnosu, zaradi nosečnosti postanejo še bolj ranljive, saj so bolj usmerjene v dom in družino, imajo manj socialnih mrež in so zato bolj socialno izolirane, hkrati pa tudi ekonomsko bolj odvisne od partnerjev. Asimetrija v moči, ki je značilna za nasilni partnerski odnos, se z nosečnostjo še poveča, s tem pa tudi ogroženost. Zaradi lastne varnosti in varnosti otroka manjkrat prijavljajo nasilje, da po prijavi ne bi bilo še huje. Izjemno pomembno je torej, da zdravstveni delavci pacientke (ne le v nosečnosti) nedvoumno vprašajo, ali preživljajo nasilje, kajti zaznava nasilja nad ženskami je v zdravstvu še vedno nizka. Po zaznavi nasilja pa je treba pacientkam ponuditi podporo in zaščito ter jih informirati o možnih oblikah pomoči. Priporočljivo je nasilje prijaviti, primere pa nato tudi ustrezno dokumentirati.
Raziskava je tudi pokazala, da 6% žensk v nosečnosti in ob porodu občuti/doživi nasilje s strani zdravstvenih delavcev. V ginekologiji in porodništvu namreč lahko pride do (nehotene in rutinske) zlorabe, saj ženska praviloma pri obravnavi izgubi nadzor nad lastnim telesom in s tem izgubo dostojanstva. Pri tem je bilo ugotovljeno, da imajo ženske, ki so doživele nasilje v zdravstvenem sistemu, v kar 40% tudi izkušnjo spolne ali druge zlorabe v otroštvu. Zloraba otrok je največji dejavnik tveganja za pojavnost različnih vrst nasilja kasneje v odraslosti in ena od nalog zdravstva je, da nasilje nad otroki/v družini učinkovito prepoznava in ukrepa ter žrtve zaščiti.
